Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Latinska Amerika >  Argentina  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 2430    

Patagonija - Fitz Roy


 Argentina, Latinska Amerika
Trajanje odprave: 01.01.1994 do 12.03.1994

Člani odprave:

Boris Strmšek

VETER, KI ODPIHNE SANJE

Slišal sem veliko zgodb, videl veliko fotografij, dobil precej nasvetov, kljub temu pa me je Patagonija zelo presenetila. In tam doživljaš presenečenja skoraj vsak dan, dnevov pa je precej, predvsem če želiš stopiti na kakšnega od številnih vrhov fantastičnih oblik. Skoraj vsi po vrsti so izredno težko dostopni, kar v kombinaciji z muhastim, običajno slabim vremenom pomeni, da potrebuješ za vzpone v Patagoniji kar precej časa. Veliko plezalcev pride pod te gore, uspejo le redki. Običajno so načrti ob prihodu izredno široko zastavljeni, vendar so to le sanje. Sanje, ki jih kmalu odpihne patagonski veter.

Odpravo v Patagonijo sva načrtovala z Borisom Lorenčičem, prijateljem in najpogostejšim soplezalcem. Na žalost mu je odhod tik pred zdajci preprečila očetova bolezen. Tako sem se na dvomesečno pot odpravil skupaj z Vladom Frasom, vse skupaj pa se je pričelo na Dunaju. Pravzaprav doma, od koder naju je moj oče odpeljal do letališča. Kdo ve, kako bi se vse skupaj izteklo brez njega, saj še zadnji dan zjutraj nisva imela prevoza. Sicer pa sva imela tudi datum odhoda precej neroden - 1. januar. In tako sva preko Londona prispela v Buenos Aires, kjer sva nekaj dni uživala gostoljubnost slovenske družine Rezelj. Brez njih bi bila najina Patagonija precej vprašljiva. Kar težko sva se poslovila od njih in se odpravila na skrajni jug Argentine in Južne Amerike. 9. januarja sva v dežju z vso najino opremo, ki jo je pritovoril gaučo na konjih, prikolovratila v bazni tabor Rio Blanco pod Fitz Roy (3405 m), najvišji vrh v tej skupini patagonskih gora. V tem delu je precej izredno zanimivih granitnih špikov, med katerimi prav gotovo izstopa Cerro Torre (3128 m), gora, ki je našla svojo pot tudi v pesmi.

Fitz Roy sva izbrala za najin prvi cilj zato, ker je v bližini nekaj lažjih vrhov, vendar sva se nato osredotočila kar na glavnega, oziroma za kaj drugega sploh ni bilo časa. V petih tednih, ki sva jih preživela tam, je bilo vse skupaj le teden dni lepega vremena, primernega za plezanje. Običajno je vreme držalo dva dni skupaj, nato pa spet veter, sneg, dež... Skoraj nemogoče je vedeti, kdaj se bo vreme izboljšalo, prav tako pa pridejo tudi poslabšanja izredno hitro, kar je še posebej nevarno. To spoznanje je prišlo že takoj na začetku. Dva plezalca, Nemec in Argentinec, sta umrla na Fitz Royu zaradi slabega vremena, kar seveda zelo slabo vpliva na raspoloženje, še posebej, če imaš tudi sam namen oditi na to goro.

14. januarja sva se prvič odpravila navzgor, kar je najtežje. Nahrbtniki, polni plezalne opreme, hrane, opreme za bivakiranje in rezervnih oblačil so nama trgali ramena. Najprej je potrebno vse pritovoriti do Passo Superior, sedla, ki je prehod na ledenik Piedras Blancas pod Fitz Royem in izhodišče za tukajšnje vzpone. Naslednji dan sva prečila ledenik in se povzpela do Italijanske škrbine (Brecha de Los Italianos), kjer se pričnejo smeri v jugovzhodnem razu, južni steni in jugozahodnem razu. Do tja pa je potrebno plezati 400 metrov v ledu, tudi navpičnem, in v skali z oceno III do IV. In potem sva bila pod Kalifornijsko smerjo, ki poteka po jugozahodnem razu. Vreme se je pričelo spreminjati, zato sva že bolj brezvoljno preplezala štiri raztežaje in se nato odločila za sestop. Še pravi čas, saj sva bila še isti dan v bazi, ostale plezalce pa je ulovilo slabo vreme in so se naslednji dan komaj privlekli navzdol. Večino plezalne opreme sva pri prvem poizkusu pustila na Passo Superior, tako, da sva si olajšala naslednje dostope.

Med čakanjem na naslednji poizkus sva spremenila tudi načrt. Odločila sva se, da bova raje plezala Argentinsko varianto Francoske smeri, ki je sicer težja od Kalifornijske, vendar je sestop iz smeri lažji. To je predvsem zaradi 400 metrov ledne prečnice, ki jo je potrebno preplezati na začetku in se nato po njej tudi vrniti. V slabem vremenu je to precej nevarno.

Naslednji poizkus naju je pripeljal le do Italijanske škrbine, vreme je držalo le en dan. Temu je sledilo dvanajst dni slabega vremena, kar je velika preizkušnja vzdržljivosti. Veliko plezalcev ne vzdrži tega čakanja in brezdelja v bazi ter odidejo. Na srečo je spodaj kakšen dan tudi lep in je možno pohajkovati naokoli. Okolica je izredno pestra in slikovita. Ledeniki, jezera, reke in patagonski pragozd, pokrajina v katero se skoraj moraš zaljubiti. In če se tu in tam srečaš s kakšno lisico, pume so se na žalost iz teh krajev že skoraj popolnoma izselile, je čakanje na lepo vreme že kar lažje. Sicer pa je v baznem taboru precej plezalcev iz vseh koncev sveta in to je enkratna priložnost za izmenjavo informacij in izkušenj. Deževne dneve smo običajno preživljali v "hišah", zavetiščih iz lesa, ki so jih naredili prejšnji plezalci med čakanji na vzpone. V naši bazi so bile štiri. Niso preveč podobne našim planinskim kočam, vendar zadostujejo za kuhanje in posedanje ob ognju. Naša je bila najmanj udobna, vendar se nas je kljub temu zbralo kar precej. Španci, Američani, Grki, Čilenci, Argentinci, Slovenca in celo Japonec, prav pisana druščina. Ko nam je že zmanjkalo snovi za pogovore, se nas je vreme usmililo in prišlo je devet izredno napornih dni. V teh dnevih se je menjavalo zmagoslavje in razočaranje, gora nas je utrudila z napornim plezanjem, bivakiranjem, neprespanimi nočmi in bežanjem pred slabim vremenom.

4. februarja sva se z Vladom odpravila navzgor. Na Passo Superior sva odkopala najino opremo izpod novega snega in tam prespala. Zgodaj zjutraj sva nadaljevala pot navzgor. Tokrat nas je bilo precej, trinajst se nas je odpravilo v Argentinsko smer. Toliko plezalcev v eni sami smeri pa ne pomeni nič dobrega. Padajoče kamenje in led, plezanje pa poteka precej počasneje, saj smo morali čakati drug drugega, v teh gorah pa je izredno pomembna hitrost. Preplezala sva spodnjih štiristo metrov in nato še osem raztežajev Argentinske smeri. Plezanje poteka ves čas po zajedah in počeh, kar je značilnost granita. Skala je dobra, v steni pa je bilo precej tudi snega in ledu. Smer ni opremljena, razen stojišč, kjer pa je potrebna previdnost. Veliko vrvic in klinov je v slabem stanju, zato je vselej potrebno nameščati nove. Ta dan sta stopila na vrh dva avstrijska plezalca, ostali smo noč preživeli v steni, kar pomeni brez spanja, saj ni primernih prostorov za bivakiranje. Naslednje jutro nas je pozdravil veter in sneg, po preplezanih več kot dveh tretjinah stene smo morali navzdol. Razočaranje je bilo precejšnje, saj bi potrebovali le še nekaj ur do vrha. Vlado se je nato odločil, da ne bo več poizkusil.

Naslednji dan smo se po počitku v bazi zbrali skupaj trije, pridružil sem se Stevu in Gregu iz ZDA. Pregledali in izbrali smo opremo ter se še isti večer ponovno odpravili navzgor. Tokrat smo se odločili, da bomo vzpon opravili brez spanja. Vso noč smo hodili navzgor in zjutraj pričeli s plezanjem. Bili smo sami v steni, razmere pa so bile precej slabše. Vsepovsod je bilo polno ledu, razpoke so bile zamrzjene. Čez dan je bilo oblačno, stene ni ogrelo sonce in oviral nas je tudi mraz. Kljub temu smo dobro napredovali in ob sedmih večer priplezali dva raztežaja pod rob stene. Od roba je le še kakšne pol ure do vrha. Takrat se je vreme spremenilo. Čez eno uro smo bili sredi orkanskega vetra in sneženja. Ni nam preostalo drugega, kot sestop. Vrvi so se nam zapletale, nismo se slišali med seboj in zasipaval nas je sneg. Že takoj na začetku smo se izgubili v steni, a na srečo smo po nekaj spustih v negotovost prišli na pravo smer. Naš sestop je potekal vso noč. Od utrujenosti smo kar stoje spali in zdrsavali z varovališč. Včasih nas je le tanka vrvica rešila pred padcem v temo. Zjutraj smo bili na ledeniku in nato je sledilo še nekaj ur opotekanja do baze. Bili smo že tako blizu vrha, pa vendar zelo daleč vstran. Tokrat nam je Patagonija pokazala, kaj vse zmore in nas šele nato izpustila iz svojega hladnega objema.

Takrat sem bil prepričan, da se je moje patagonsko plezanje končalo. Bližal se je čas odhoda, do Buenos Airesa pa je bila še dolga pot. Očitno pa je usoda hotela drugače. Po dnevu slabega vremena je bila gora spet v soncu. Telo je bilo še vedno utrujeno, toda želja je bila prevelika. Z Gregom sva cel dan pripravljala nahrbtnike in se basala s hrano. Tokrat greva navzgor sama, Steve je bil preutrujen. Nekaj plezalcev je že odšlo navzgor, zadnja sva se odpravila iz baze. Spet sva izbrala isti način, ponoči navzgor, podnevi plezanje, naslednjo noč navzdol. Vso opremo sva nosila iz baze, na Passo Superior nismo imeli več ničesar.

V treh urah sva bila na sedlu, 1300 višinskih metrov nad bazo. Iz baze do vrha je kar 2700 metrov, prave himalajske razsežnosti. Prehitela sva ostale plezalce in prva pričela s plezanjem. Pod Italijansko škrbino naju je dohitel Miyazaki Motohiko, ki je soliral, ostali so ostali daleč za nama. Ponoči sva priplezala do Italijanske škrbine in kar vstopila v smer. V drugem raztežaju naju je pozdravilo sonce. Tam sva naletela spet na japonskega plezalca, čakal je na toploto sončnih žarkov. Nato smo nekaj raztežajev plezali skupaj, kar je prineslo nekaj zapletov z vrvmi. V petem raztežaju sva ga prehitela in do vrha sva bila sama. Razdelila sva si delo, Greg je plezal skalne raztežaje, jaz sem vodil plezanje v ledu. Tokrat so bile razmere precej boljše in kar hitro je stena ostajala pod nama. Dobro nama je šlo, le Gregu se je v previsni zajedi devetega raztežaja odkrušila luska in je pristal nekaj metrov nižje, vendar jo je odnesel brez prask. Zgodaj popoldan sva bila tam, kjer smo nazadnje obrnili. Dolgo sem čakal, da je Greg preplezal predzadnji raztežaj. Vrv mi je le počasi tekla skozi roke, očitno ni bilo lahko. Nisva se slišala, ker je plezal nekje za robom. Ko sem končno lahko odšel za njim, sem videl zakaj je imel težave. Z rokami je treba plezati po skali, z nogami po ledu, ki je trd kot steklo. Greg ni imel derez. Ko sva bila spet skupaj na varovališču, mi je pokazal navzgor. Trideset metrov nad nama je bil rob, verjetno konec stene. Prepustil mi je vodstvo do vrha. Zadnji metri so bili presneto težki. Poledenela in rahlo previsna zajeda, varovanje je bilo zelo težko namestiti. Dereze so škrtale na drobnih skalnih stopih, roke sem tiščal v poč, nabasano z ledom. Tik pod robom sem na slepo zamahnil s cepinom visoko nad glavo. Na mojo srečo je zagrabil, nato sem kar skočil navzgor, kjer sem slutil oprimek. Ni ga bilo, samo okrogel rob, toda mokre volnene rokavice so se prijele ostre skale. Hiter preprijem navzgor in končno sem pogledal čez rob. Oddahnil sem si, do vrha je bilo le poledenelo pobočje posuto s skalami. Kljub temu sva imela nekaj težav, saj sva Gregove dereze pustila pod steno. In v 40 stopinjskem ledu je plezanje brez derez prav poseben "užitek". Ob šestih popoldan sva stopila na vrh. Zadnje metre nisva čutila prav nobenega veselja, za kaj takšnega sva bila že preutrujena. Toda, ko sva pogledala na drugo stran v nepregledna prostranstva Patagonije, nama je srce poskočilo. Fitz Roy naju je nagradil z neverjetnim razgledom. Takrat nama je bilo žal, da ni najinih prijateljev zraven. Stotine kilometrov naokoli je bila pokrajina, ki je presenečala s svojo raznolikostjo oblik in barv. Na eni strani nepregledna pampa, na drugi strani velika ledena prostranstva posuta z gorami.

Kakšno uro za nama je prišel na vrh Motohiko. Skupaj smo se veselili v večernem soncu ugašajočega dneva. Nato smo skupaj sestopili navzdol. Še dve navezi sta bili v steni, vendar so bili prepočasni in vrha niso dosegli. Po celonočnem spuščanju čez steno, smo zjutraj sedeli na ledeniku in čakali na sončni vzhod. Še enkrat smo doživeli presenečenje. Barve so bile tako divje in neverjetne, kot verjetno nikjer drugje na svetu. In mogoče je bil tudi to razlog, da sem med vračanjem proti domu že koval načrte za naslednji obisk Patagonije. Preveč lepa dežela, da bi se za vedno poslovil od nje!

  Boris Strmšek

Nekaj podatkov:

  • Fitz Roy (3405 m), Patagonia, Argentina
  • Argentinska varianta Francoske smeri
  • ocena: VI, A2, 90°
  • višina: sama smer 600 metrov, celotna stena 1100 metrov
  • plezala: Greg Crouch (ZDA) in Boris Strmšek (SLO), 12.2.1994
  • čas plezanja: za samo smer 11 ur, za celoten vzpon iz baze do vrha in nazaj v bazo 36 ur
  • to je bil četrti vzpon na vrh v sezoni 93/94 in kot celota eden hitrejših do sedaj
  • Greg Crouch, Miyazaki Motohiko in Boris Strmšek so bili zadnji plezalci v tej sezoni na vrhu Fitz Roya
  • Boris Strmšek je opravil drugi slovenski pristop na vrh Fitz Roya in je hkrati četrti Slovenec na vrhu (1985. leta so splezali na vrh Bogdan Biščak, Rado Fabjan in Matevž Lenarčič, ko so plezali novo smer v južni steni)

 Argentina

Latinska Amerika

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji