Planinsko društvo
Alpinistični odsek
Športno plezalni odsek
Mladinski odsek
Planinska sekcija Vinarje
Sekcija veteranov
Turnokolesarska sekcija
Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor   
novice koledar fotografije forum video članki kontakti
ISKANJE
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

Pridobi geslo
Domov > Odprave > Latinska Amerika >  Peru  OSTALE ODPRAVE
Ogledov: 2198    

Peru 2000


 Peru, Latinska Amerika
Trajanje odprave: 23.06.2000 do 17.07.2000

Člani odprave:

Boris Strmšek

Čez Sfingo proti zvezdam Južnega križa

Do leta 2000 je bilo v največji perujski skalni formaciji le pet smeri, kar pa je sedaj že zgodovina. Rekordno leto v Sfingi (5325 m) nad dolino Paron v Cordilleri Blanci je prineslo nekaj novih smeri, med katerimi je izstopala smer Južni križ (Cruz del Sur) naveze Silvo Karo (Slovenija) in Mauro Bole - Bubu (Italija). Predvsem zaradi tega, ker je bila to šele druga prosto preplezana smer v tej granitni gori in seveda daleč najtežja. Celo več - spada med najtežje prosto preplezane smeri na svetu, ki so na takšni nadmorski višini. In prav ponosen sem, da sem pri tem nekoliko tudi sam pomagal, čeprav moja vloga ni bila plezalska, temveč me je Silvo povabil zraven kot fotografa in snemalca. A moje alpinistične izkušnje so bile pri tem zelo pomembne.

Hitro do baze

Vsi trije smo odpotovali v Peru 23. junija - na moj rojstni dan, naslednji dan pa smo nadaljevali pot iz Lime v Huaraz. 27. junija smo že prispeli v bazni tabor pod Sfingo, ki je 4650 metrov visoko. Pravzaprav zelo visoko, tudi za himalajske razmere. Urejanje tabora, ogled stene, izbira linije vzpona, nošnja opreme pod steno... Za aklimatizacijo sem se celo povzpel ob Sfingi 400 metrov višje, čeprav kakšnih posebnih težav z višino nisem imel. A nekaj težav je s privajanjem na višino kljub vsemu bilo, Silvo je imel sicer samo glavobol prvi dan, huje je bilo z Bubutom, ki je dva dni kasneje moral celo nazaj v dolino. Silvo je prvi raztežaj preplezal že 29. junija, ko sem varovanje zaradi Bubutove slabosti prevzel kar jaz, in prvih 35 metrov ocenil s 6b+. Dobro za segrevanje. Nekoliko je bilo treba očistiti poči, v katerih je bilo nekaj zemlje in razne vegetacije, na splošno pa je skala v tem delu stene zelo dobra. Nadaljevanje so prekinile Bubutove težave z višino in skupaj sva se odpravila nazaj v Huaraz. Jaz poslati tekste in fotografije, on pa izboljšati počutje. Po dveh dneh sva se vrnila in vsa stvar se je pričela zares.Silvo in Bubu sta prvotno nameravala plezati v južni steni, kjer pa je skala slabše kvalitete, poleg tega je le okoli dve uri jutranjega sonca. Ker je bil njun namen predvsem prosti vzpon, sta se nato odločila za levi del vzhodne stene, ki je polovico dneva v soncu. Španska naveza, ki je poskušala v južni steni, se je po raztežaju in pol prav tako odločila za vzhodno steno. Ostale naveze, ki so prihajale pod Sfingo, pa o južni steni sploh niso razmišljale. Za opremljanje smeri sta imela Silvo in Bubu tudi veliko svedrovcev, predvsem za varovališča, nekaj pa sta jih namestila na ključnih mestih v težjih raztežajih. Pri plezanju je bila potrebna vsa oprema od klinov, frendov do zatičev. S seboj sta imela tudi visečo posteljo, vendar sta se nato odločila zaradi bližine baznega tabora, od stene je oddaljen slabo uro, da bosta raje namestila fiksne vrvi, vsaj v spodnjem delu, in se vračala v bazo. Te smo potrebovali tudi zaradi snemanja in fotografiranja, odločila pa sta se, da bosta nato zgornji del stene poskušala preplezati brez fiksnih vrvi v enem poskusu.

Težki raztežaji

3. julija sta nadaljevala plezanje in ta dan je Bubu preplezal, opremil in očistil zahteven 50 metrov dolg raztežaj po gladki zajedi s tanko počjo. Naslednji dan je ta raztežaj preplezal tudi prosto in ga ocenil 7c. Še isti dan je Silvo preplezal in opremil še enega, ki je bil nekoliko daljši in mogoče še težji, kar je takoj nato potrdil Bubu, ki ga je prosto preplezal v prvem poskusu. Spodnji del po počeh je 7b, zgoraj pa je treba iz poševne zajede splezati čez gladko in nekoliko previsno ploščo do luske in nato dalje po tanki poči - 7c+. Po dnevu počitka še Silvo prepleza oba raztežaja prosto, obenem pa dodata še dva nova - 7b+ in 5b, kar ju privede do večje gredine pod gladkim stebrom sredi spodnjega dela stene, ki smo ga poimenovali Nose. V teh dveh dneh odidem v Huaraz, pošljem po elektronski pošti nekaj podatkov in fotografij na našo internetno stran, naslednji dan pa smo spet skupaj v steni. Pozna se že, da smo dobro aklimatizirani, saj hodimo in plezamo brez težav. Po desni strani Nosa nastanejo trije novi raztežaji - 7b+, 7b in 7a+, sedaj plezata vse na pogled. Izredno dober je prvi raztežaj ob Nosu, ki poteka najprej po zajedi do manjšega stebra, nato pa čez precej gladko ploščo, ki pa je na srečo nekoliko nagnjena. Dalje so spet poči, ki jih je treba očistiti, ta dan pa zaključimo nad Nosom. Naslednji dan preplezata še tri nekoliko lažje raztežaje (6a+, 6b+, 4a) in dosežeta poševno gredino sredi stene, kjer poteka smer iz leta 1987. Do tukaj imamo sedaj fiksne vrvi, od tukaj dalje pa je treba splezati v enem kosu do vrha. Ta dan sem se zaradi posnetkov stene sam povzpel na neimenovani sosednji vrh desno od Sfinge (5380 m), poimenoval sem ga kar Pico Jernej po našem Jerneju, ki me je čakal doma. Razgled na naš hrib je bil od tam bolj slab, zato pa tura toliko bolj zanimiva in lepa. Po desni grapi sem se povzpel navzgor, prečil vrh in nato sestopil po zahodnem grebenu do Sfinge in po levi grapi navzdol. Na vrhu grape so me presenetile slabe razmere in malo večja naklonina, tam okoli 60 stopinj, v spodnjem delu tam okoli 30 stopinj. Pršič na gladkih granitnih ploščah mi je naredil kar nekaj preglavic, da sem se prikopal do skalne stopnje pod vrhom. Nekaj metrov dobre petice je bilo treba splezati po skali, za kar sem uporabil kar cepin in dereze. Na sedlu sem nato kar nekaj časa segreval povsem blede prste na rokah, saj me je v hladnem pršiču in z navadnimi rokavicami iz flisa pošteno nazeblo. Med turo sem tu in tam skozi daljnogled opazoval prijatelja, ki sta se matrala v Sfingi in ta dan dobro napredovala. Kasneje smo se pod steno srečali in skupaj odšli do baze. Čakal nas je dan počitka, nato pa vzpon proti vrhu.

Do vrha Sfinge

Med tem časom je prišlo v bazo še precej drugih plezalcev. Nekaj Špancev, eden je plezal solo, pet Američanov, pet Argentincev, Šved in Južnoafričan ter štirje Angleži, ki pa so najavili še eno angleško skupino. Bazni tabor je bil že prav pisan. Razen Angležev so vsi plezali zelo počasi, tako v novih smereh, kot tudi v skoraj klasični smeri iz leta 1985, ki je do sedaj edina prosto preplezana smer v steni, najtežji del je menda 7a. Dva Angleža sta jo preplezala v enem dnevu, seveda prosto, nekaj drugih navez pa je prišlo le do polovice in nato obrnilo. Sedaj smo bili počasi na vrsti tudi mi, da zaključimo naš vzpon. Seveda na vrhu.10. julija smo se odpravili v steno s prvim soncem, čeprav se je Bubu počutil nekoliko slabo. To je bil sedmi dan v steni. V dveh urah smo bili na vrhu enajstega raztežaja, kjer so se končale naše vrvi. Silvo in Bubu sta plezala, jaz pa sem nato žumaril za njima. Pravzaprav je bilo najenostavneje plezati in si obenem pomikati žumar po vrvi navzgor, vendar mi je to uspevalo seveda samo v lažjih delih. Zgornji del je bil nekoliko lažji od spodnjega, kljub vsemu pa v večinoma lepi skali. Pet zelo dolgih raztežajev po zajedah in počeh nas je ob 13.30 pripeljalo do vrha (6a, 7a+, 6a+, 6b+ in 5a), kjer je bil odličen razgled na jezero Paron in sosednje vrhove. Snemanje, fotografiranje, Bubu je še malo "afne guncal" na robu stene, ob treh popoldan pa smo se pričeli spuščati nazaj čez steno. V naslednjih dneh smo se še enkrat vrnili v steno, posneli nekaj materiala ter pospravili opremo, nato pa se poslovili od Sfinge in odšli nazaj v Huaraz. Silvo in Bubu sta se dolgo odločala o imenu smeri, na koncu pa smo jo poimenovali po ozvezdju na nebu, ki smo ga gledali vsak večer in je vidno samo na južni polobli - Južni križ ali špansko Cruz del Sur. V Huarazu pa... Klasika, malo smo uživali v hrani, pijače se nismo branili, prodali smo nekaj opreme, srečali smo se spet z nekaterimi znanci - Jožetom, Marjanom in Barbaro, sklepali nova poznanstva, vendar pa je čas hitro minil in spet smo se odpravili proti Limi.

Nekaj informacij

V smeri so za nami ostala opremljena sidrišča in vse skupaj 33 svedrovcev in 16 klinov, od tega 16 svedrovcev in 4 klini med raztežaji. Najtežji raztežaj je 7c+, obvezna prosta mesta v smeri pa so 7a, smer je dolga 800 metrov in visoka 650 m. Za ponovitev je potrebnih nekaj frendov in zatičev, pa tudi nekaj različnih klinov je priporočljivih. Za plezanje se priporoča dvojna 60 metrov dolga plezalna vrv. Sonce je v steni od 7. do 13. ure, nato je stena v senci. Dostop do baznega tabora je od jezera Paron (4200 m), najprej daleč proti levi do skalnega grebena, nato čez njega in navzgor po široki grapi do grebena približno 4650 metrov visoko. Od tam je še 10 minut hoje na isti višini do ravnega platoja, kjer je 50 metrov stran tudi voda. Pot je sedaj zaradi številnih plezalcev dokaj dobro vidna, deloma je tudi označena, za vzpon od Parona do baze pa je potrebno okoli 2 uri. Od baze do stene je pot namarkirana s skalnimi možici. Nekateri redki plezalci se utaborijo kar pod velikimi balvani, ki so 15 do 20 minut od stene, vendar tam blizu ni vode. Vreme je okoli Sfinge večinoma dobro, tudi takrat, ko so ostali vrhovi v oblakih. Padavine so redke, v 17 dneh je trikrat zvečer nekoliko snežilo, z jutranjim soncem pa je sneg takoj izginil. Vreme se običajno poslabša ob spremembah lune. Lega Sfinge je zelo ugodna, saj običajno slabo vreme prihaja iz Amazonije, ker pa je naša gora povsem na drugi strani Cordillere Blance, do tja oblačnost skoraj ne pride, saj se ustavi na vrhovih v osrednjem delu te gorske verige. Oblaki se tam tudi otresejo svojega tovora.Za pot od Huaraza do Caraza in dalje do Parona je najbolje uporabiti lokale prevoze. Huaraz - Caraz ali v obratni smeri je bila cena 4 sole na osebo (1 USD = 3,5 sole), Caraz - Paron 50 do 70 solov na avto, nazaj navzdol pa 5 do 10 solov na osebo. Prevoz v dolino načeloma ni težko dobiti, saj skoraj vsak lep dan pripeljejo koga do jezera, v primeru da nimate sreče, pa je po cesti do prvega lokalnega prevoza dobre 3 ure hoje oziroma okoli 20 kilometrov. Ob moji drugi poti iz baze v Huaraz sem prepešačil okoli 25 kilometrov. Malo je bilo naporno, vendar pa zanimivo. Lokalni nosači so 40 solov na dan, prevozi in nosači na agencijah pa so precej dražji. V mestih in na potovanjih je treba zaradi tatov in zmikavtov na opremo dobro paziti. Stena Sfinge ponuja še dobre možnosti za nove smeri, vendar bo ob takšnem obisku, kot je bil leta 2000, prostora za nove kmalu zmanjkalo. Leto kasneje so obiskali steno kozjačana Andrej in Tanja Grmovšek ter Sandra Voglar (Posavski PK), ter preplezali še eno novo smer, prav tako zelo težko. Nižje nad dolino Paron je še nekaj strmih sten, ki pa so večinoma poraščene ali pa je skala slabše kvalitete, zagotovo pa bodo v prihodnosti pritegnile plezalce. Poznavalci tukajšnjih gora pravijo, da je po sesednjih dolinah še nekaj zanimivih skalnih sten, ki pa do sedaj niso zanimale plezalcev, saj so večinoma prihajali zaradi nekaterih popularnih lednih vrhov in njihovih sten. A tudi v tistih je še veliko možnosti za nove smeri, predvsem pa v Cordilleri Huayhuash, kjer je zelo malo raziskanega in preplezanih le malo smeri. Verjetno je manj obiskana zaradi oddaljenosti (dan in pol vožnje iz Huaraza), kar pa je še vedno precej bližje, kot gore v Himalaji, predvsem pa so Andi cenejši in organizacijsko enostavnejši, saj ni nobene administracije, dovoljenj in taks (razen za Nacionalni park Huascaran), kot v Nepalu. Pravzaprav ste lahko že v dveh dneh iz Evrope v baznem taboru pod gorami. Zagotovo pa se splača priti v te kraje tudi zaradi izredno pestre in pisane narave ter prijaznih ljudi.

Peru, Cordillera Blanca, dolina Paron
Sfinga - 5325 m
Smer: Cruz del Sur (Južni križ)
Dolžina: 800 m, višina: 650 m
Ocena: maksimalno 7c+, obvezna mesta 7a
Plezala: Silvo Karo (AO Domžale, MORS) in Mauro Bole - Bubu (Italija)
Fotograf in snemalec: Boris Strmšek (AAO Kozjak, PD Večer)

Vsi trije so vrh osvojili 10. julija 2000 po sedmih efektivnih dneh v steni.

Oprema za ponovitev: vrv 2x60 m, različni klini, zatiči, metulji.

Odpravo so podprli: Radio Hit - Domžale, Krekova banka, Občina Domžale, CA SKB Lizing, KA PZS, PD Domžale, Elux Ptuj, Elektro Ljubljana, North Face, Boreal in NES.

Boris Strmšek


 Peru

Latinska Amerika

 
 
Oblikovanje, zamisel in izdelava: Bran©o   Gostujemo pri: MojStrežnik.com
Zadnji komentarji